Zgodovinski pregled

Mladostna dama v zrelih letih              JOŽE BOLJE ravnatelj 1968 – 1981

Jubilej »mladostne dame« v zrelih letih usmerja naš pogled v njen razvoj: od stalnih tečajev za gostince v hotelu Galeb v Kopru (1951) do »rojstva« Gostinske šole v Piranu (1961), Gostinskega šolskega centra v Izoli – GŠC (1963) in današnje Srednje gostinske in turistične šole Izola. Mati in babica« je bila Gospodarska zbornica, skoraj brez Države, kar je bilo bistveno za njen hiter razvoj v kvalitetno strokovno šolo, saj je vedno bila bolj ali manj »gostinska« kot sestavni del gostinstva in turizma na Primorskem. Ta značilnost je bila najbolj izrazita v 70-letih, ko so družbene in politične razmere omogočale neko »konkurenco« med gostinskimi šolami in samostojnim odločanjem gostinsko turističnih podjetij, ki so sklepala učne in štipendijske pogodbe z učenci. Bitka za učence in »naša podjetja« je narekovala stalna prizadevanja za višjo kvaliteto šole, predvsem v stroki, in ustrezne neposredne odnose z gostinskimi podjetji od Umaga, Obale, Ilirske Bistrice, Postojne, Idrije, Bovca, Tolmina, Nove Gorice, Ajdovščine in Krasa.

V času izredno hitrega razvoja potreb po novem znanju, zlasti pri kuharstvu in strežbi, so nastali dislocirani oddelki šole v Novi Gorici in v Tolminu, oddelki šole za odrasle ter poslovodska šola z oddelki v Postojni in v Sežani. Veliko je bilo tudi različnih tečajev za gostilničarje in za priučene delavce. V tem burnem razvoju, ki je dajal zelo dobre gospodarske rezultate s pedagoškim in gostinsko – hotelskim delom, je dolgo zaostajala izgradnja prepotrebnih bivalnih prostorov v domu in učilnic v šoli. V nekajletnih pripravah na gradnjo novega dijaškega doma in učilnic je bila največja, a izgubljena bitka dejstvo, da ni bilo mogoče doseči pri republiškem vodstvu, da bi bil nov dom tudi hotel (sanitarije v spalnicah), tudi ne , če bi sami plačali razliko. V »samoupravnem času« smo samostojno odločali o denarju, ki je prišel v »hišo«, o republiškem denarju za investicije pa ni bilo mogoče uveljaviti nobene iniciative, čeprav je bila še »tako pametna«.

Na življenje in delo te komaj »odrasle dame« je močno vplivala tudi Skupnost gostinskih šol Slovenije, ki je imela izredno velik vpliv na pristojne oblastne republiške organe pri določanju normativov za financiranje pedagoškega dela. Posebne zasluge za razvoj kvalitete pedagoškega dela so bila redna strokovna srečanja učiteljev sorodnih učnih predmetov, predvsem strokovnih, saj so bili le-ti razmeroma novi in v hitrem razvoju. Aktivi kuharstva in strežbe v »hiši« in v Skupnosti so postali nepogrešljivi. O notranjem življenju in odnosih te »lepe dame« pa naj ostaja intima, saj ga je doživljal vsak pripadnik te »hiše« po svoje, čeprav so stalno obstajali individualni in skupinski, materialni in duhovni interesi »šola-zbornica«, »dom« in »gostinstvo-spodaj«, ki so si bili pogosto nasprotni in občasno tudi konfliktni, toda s prizadevanjem vseh, predvsem pa vodilnih, je bilo vedno mogoče najti in uveljaviti skupne interese.Naj bo ta »gospa« tudi v prihodnje dobrodušna in z izkušnjami bogata »nona«, vendar mladostna in vir znanja za gostinstvo in turizem, pa tudi za družbeno skupnost kot celoto.      ARHIV – OB 40 letnici

 

30 LETNO DELO V DIJAŠKEM DOMU     VIKTORIJA JOVANOVIČ  vodja doma

Delo vzgojiteljice v domu učencev SGTŠ Izola sem opravljala 30 let (od 1964 do 1994). Vodenje doma sem prevzela od gospoda Petra Dodiča leta 1979. Lahko rečem, da je bil gospod Dodič izjemno aktiven vodja doma. Dom sem vodila vse do upokojitve 1994. V tem dolgem obdobju sem kot vzgojiteljica in kasneje vodja doma doživljala mnoge vzpone in padce. Ker sem po naravi optimist in delovno ustvarjalna, nisem nikoli obupala in skoraj vedno v težkih situacijah, ki jih ni bilo malo, našla oziroma izbrala najboljšo izmed možnih rešitev. Res je, da tudi tik pred upokojitvijo nisem nehala z izobraževanjem v tej smeri. Čas je hitro bežal in že je bilo treba pustiti delo drugim. Med 1979 in 1994, ko sem poleg dela z vzgojno skupino opravljala tudi vodenje doma, smo bili v domu zelo ustvarjalni. Vzgojiteljski zbor je bil zelo usklajen. V domu so delali vzgojitelji (nekateri od teh so še zdaj), ki so znali voditi več vrst interesnih dejavnosti, zato smo organizirali celo vrsto izvenšolskih aktivnosti. Z izdelki, ki so nastali pri krožkih, smo vzgojitelji organizirali več samostojnih razstav, modnih revij, s katerimi smo se predstavili v obeh obalnih domovih. Nepozabna je bila naša modna revija na Domiadi v Novem mestu. Stalne razstave izdelkov naših krožkov smo priredili ob informativnih dnevih. Svetovalec za domove gospod Jankovič nas je osebno pohvalil in poudaril, da dom SGTŠ Izola ni imel le najboljših programov interesnih dejavnosti, ampak so bili na naših razstavah tudi prikazani rezultati naših dejavnosti. Vzgojitelji doma nismo zanemarili našega osnovnega dela, saj smo posvečali posebno skrb zlasti učencem.Učenci našega doma so se pod vodstvom svojih vzgojnih mentorjev vključili v vsa pomembnejša dogajanja naše občine. Posebej moram omeniti mladinsko sekcijo Turistično olepševalnega društva Izola, ki je neprekinjeno delovala od leta 1964 do 1994 in je bila najaktivnejša v naši občini. Sekcija je delovala na več področjih in aktivno sodelovala v vseh pomembnih akcijah občine (priprava terena za novo bolnico, razne delovne in očiščevalne akcije, hortikulturne akcije – nad 500 ur smo z učenci te sekcije opravili pri pripravi spominskega parka v Izoli – sajenje 88 dreves). Na občnih zborih TOD Izola smo z učenci pripravili kulturno zabavni program, ki je bil zelo dobro sprejet. Z istim programom smo nastopali tudi na proslavi krvodajalcev v naši restavraciji in v domu ostarelih v Izoli. Turistično društvo Izola je našo mladinsko sekcijo vsako leto nagradilo in udeležili smo se vsakoletne ekskurzije po Sloveniji in Hrvaški, domsko sekcijo TOD je TD tudi finančno podprlo pri izvedbi Krsta prvošolcev. Scenarij za Krst je prav tako nastal v domu. Z naštevanjem omenjenih akcij, ki so bile uspešno realizirane, sem želela predstaviti le drobec vsega, kar se je dogajalo v domu SGTŠ Izola, saj je bilo znano, da je dom SGTŠ Izola med najbolj ustvarjalnimi domovi Slovenije.       ARHIV – OB 40 letnici

ŠTIRIDESET LET ŽIVLJENJA IN DELA ŠOLE MARA KOBAL ravnateljica

1960 – Ustanovitev Gostinskega šolskega centra Koper

Razvoj gospodarstva pred štiridesetimi leti in dejstvo, da brez usposobljenega kadra ne bo mogoče razvijati gostinstva in turizma na Primorskem, je zahteval od gostinske zbornice za okraj Koper, da je začela usposabljati delavce v različnih tečajih za polkvalificirane in kvalificirane delavce. V prvi polovici leta 1960 je bila zagotovljena osnovna tehnična oprema, učni in inštruktorski kader ter finančna sredstva, tako da je 20.10.1960 Okrajni ljudski odbor Koper izdal Odločbo o ustanovitvi Gostinskega šolskega centra v Kopru (št. 03-60-110/1). GŠC Koper je lahko vzgajal in šolal učence za kvalificirane gostinske delavce za poklice: kuhar, natakar, slaščičar, hotelski vratar in hotelska gospodinja. Imel je naslednje organizacijske enote:

  1. gostinska vajeniška šola kot strokovna šola s praktičnim poukom
  2. oddelek za izobraževanje odraslih
  3. šolska delavnica – Hotel Galeb v Kopru z obrati za praktični pouk učencev
  4. internat za nastanitev vajencev.

GŠC Koper je vodil ravnatelj Ferdinand Zazijal – imenovan je bil z odločbo Okrajnega ljudskega odbora Koper.

Dejansko je šola začela delovati z začetkom šolskega leta 1960/61. V tem šolskem letu sta bila na šoli dva oddelka (en prvi in en drugi). Prva generacija je zaključila izobraževanje v letu 1961.

Zaradi pomanjkanja kvalificiranih gostinskih delavcev in zaradi vse bolj poudarjenega izobraževanja na delovnem mestu, je bilo šolanje na gostinskih šolah skrajšano s treh na dve leti.

1961 – prenos ustanoviteljskih pravic in financiranja na Gostinsko zbornico za okraj Koper

Ker na območju Obale ni bilo primernega prostora, ki bi v celoti ustrezal potrebam za izobraževanje gostinskih delavcev, se je šola, ki je začela z delom v Hotelu Galeb v Kopru, preselila v Piran v prostore Počitniškega doma SGP Novo mesto, kasneje pa v bivšo Pomorsko šolo. GŠC Koper se je preimenovala v GŠC Piran. Direktor oziroma vršilec dolžnosti direktorja GŠC Piran je bil do 31.3.1963 Mihael Granda. Od 1.4.1963 pa je GŠC Piran vodil vršilec dolžnosti Franc Tomšič.

1963 – sprememba odločbe Okrajnega ljudskega odbora Koper o ustanovitvi

26.6. se spremeni odločba Okrajnega ljudskega odbora Koper o ustanovitvi GŠC v Kopru in se izda odločba o ustanovitvi Gostinskega šolskega centra v Izoli.Tako je bila leta 1963 šola iz Pirana preseljena v Izolo v prostore, ki so bili last Gospodarske zbornice okraja Koper in so bili prvotno namenjeni za trgovsko šolo, kasneje pa prirejeni za gostinsko šolo.GŠC Izola ima naslednje organizacijske enote:

  1. gostinsko šolo kot strokovno šolo s praktičnim poukom
  2. oddelek za izobraževanje odraslih
  3. šolski gostinski obrat za praktični pouk učencev
  4. internat (celodnevna oskrba in vzgoja učencev).

V šolskem letu 1962/63 sta bila šolanje v gostinski šoli ter tudi učna doba za vajence zopet podaljšana na tri leta. Nova stavba v Izoli je bila majhna in prijetna, znotraj nje je bil tudi dom za učence (80 postelj). Center je vodil do 1.4.1963 do 31.12.1966 direktor Franc Tomšič. Po ukinitvi okrajev in okrajnih gospodarskih zbornic v letu 1965, je Skupščina občine Izola prevzela vse ustanoviteljske pravice (1.4.1965) na GŠC Izola. Center se je financiral iz občinskega sklada za financiranje strokovnega šolstva in dohodkov iz lastne dejavnosti, kasneje (od 1968) pa gostinsko šolo financira republiška izobraževalna skupnost po enotnih merilih, sprejetih za financiranje tovrstnih šol.

Šola in dom sta v letu 1965 postala pretesna. V domu je bilo čez 100 učencev, pouk je potekal 6 dni v tednu, v dveh izmenah, velikokrat tudi do poznih večernih ur.

Od 1.1.1967 do 31.7.1968 je center vodil direktor Bojan Furlan.

1975 – razširitev učnih programov

V sedemdesetih letih se je osnovna dejavnost GŠC močno razširila, tako da od leta 1975 znotraj centra deluje Šola za gostinske delavce, ki izobražuje kuharske in natakarske pomočnike (za mladino in odrasle) ter Poslovodska gostinska šola, ki izobražuje poslovodje kuhinje in poslovodje strežbe. Šola za gostinske delavce se je financirala na osnovi pogodb s posameznimi gostinsko turističnimi organizacijami združenega dela, medtem ko je mladinske oddelke financirala ustrezna izobraževalna skupnost kakor tudi gostinsko turistične organizacije združenega dela. Poslovodska gostinska šola se je financirala izključno iz šolnin, ki so jih plačevali učenci (odrasli) oziroma organizacije združenega dela, s katerimi so bili učenci v delovnem razmerju.

Zaradi velikih potreb po gostinskih delavcih je GŠC Izola odpiral tudi dislocirane oddelke in sicer:

  1. Dislocirane enote gostinske poslovodske šole pri Delavski univerzi Postojna (1977) in pri VIC »Srečka Kosovela« Sežana – enota delavska univerza Sežana (1979).
  2. Dislocirane oddelke gostinske poklicne šole za poklic kuhar in natakar pri Šolskem centru za blagovni promet Nova Gorica (1979) in pri Šolskem centru »Vojvodina« Tolmin (1979).

Razen osnovne izobraževalne dejavnosti se je v tem obdobju močno razvila tudi stranska dejavnost centra (opravljanje in posredovanje hotelskih in gostinskih storitev, prodaja cigaret, razglednic, znamk, opravljanje menjalniških poslov itd.).

Močno se je razvilo tudi usposabljanje gostinskih delavcev na raznih tečajih, seminarjih, predavanjih in posvetovanjih. Prostorska stiska v šoli in domu je postajala vse večja, zato tudi majhna dozidava v sedemdesetih letih ni zadostovala. Pogoji za delo in življenje so bili težki in neustrezni, zato je bila očitna potreba po dozidavi ali novi šoli.

V tem obdobju je od 1.8.1968 do 16.8.1981 center vodil direktor Jože Bolje.

1981 – začetek izvajanja usmerjenega izobraževanja

Šolsko leto 1980/81 je bilo za slovensko srednje šolstvo prelomno, takrat se je začelo izvajati usmerjeno izobraževanje. GŠC Izola je bil ukinjen in od leta 1981 deluje kot Srednja gostinska in turistična šola Izola. Uvedeni so bili novi programi (20.2.1981):

  1. SR – kuharstvo:
  2. kuharski pomočnik
  3. kuhar
  4. tehnik kuharstva.
  5. SR – strežba:
  6. natakarski pomočnik
  7. natakar
  8. tehnik strežbe.
  9. SR – turistična dela
  10. gostinski tehnik (V)
  11. turistični tehnik (V).

Triletna poklicna šola je izgubila večji del praktičnega pouka in praktičnega usposabljanja. Vpeljana pa je bila nova štiriletna šola. Učenci so v usmerjenem izobraževanju spoznavali prakso samo v času delovne prakse oziroma v času pripravništva po končanem šolanju.

Zaradi celoletnega usmerjenega izobraževanja (ukinjen je bil periodični pouk) se je število učencev v šoli in domu podvojilo. Nastalo je vprašanje graditi prizidek ali novo šolo. Prevladala je ideja, da se k obstoječemu objektu prizida nov domski kompleks (180 ležišč) in novi šolski del z 11 učilnicami.

1981 – 1983 – gradnja novega dela šole in doma

V tem obdobju je bil zgrajen domski del ter kabineti za praktični pouk strežbe in kuharstva. Glavni projektant novega domskega in šolskega dela je bil arhitekt Marijan Vrabec. Za šolski del je zmanjkalo denarja. V času zidave je bilo najtežje učencem in delavcem šole, ker je pouk potekal na šestih različnih lokacijah v Izoli.

1985 – organizacije dislociranih enot za severno primorske občine

V obdobju 1985-1990 je SGTŠ Izola za severno primorske občine organizirala izobraževanje v dislocirani enoti (SEDŠ Nova Gorica). Pouk se je izvajal v dislocirani enoti samo za 1. letnik, za 2. in 3. letnik pa je pouk potekal v matični šoli v Izoli

 

1987 – novi programi srednjega izobraževanja

V šolskem letu 1987/88 se začne uvajati nov program srednjega izobraževanja – gostinska dela, ki ima smeri:

  1. kuhar
  2. natakar
  3. tehnik kuharstva in
  4. tehnik strežbe

ter izobraževalni program turistična dela, smer turistični tehnik.

SGTŠ Izola je v času usmerjenega izobraževanja in gradnje novega doma vodil ravnatelj Jože Cilenšek (od 1.7.1981 do 31.8.1988).

 

1990 – dokončanje gradnje nove šole

Ker še vedno niso bili zagotovljeni normalni pogoji za delo je prišlo do odločitve, da je potrebno ob novem domu dokončati še šolo in s tem normalizirati pogoje za delo. Z velikim odpovedovanjem kolektiva, s pomočjo gostinskih organizacij Primorske in Istre ter občine kot ustanoviteljice je bil leta 1990 dokončan tudi šolski del. S tem prostorska ureditev še ni bila končana saj je manjkala še oprema za računalniško učilnico, dodatna učilnica za pouk kuharstva, telovadnica, zunanje igrišče.

1991 – konec usmerjenega izobraževanja

Ustanoviteljske pravice šole je prevzela republika. Srednje strokovne šole se ponovno ločijo na poklicne in tehnične. Triletni programi pridobijo več praktičnega pouka v šoli, uvaja se tudi periodični pouk v 2. letniku. Uvede se nov poklic kuhar-natakar. Tehnik kuharstva in tehnik strežbe se ukineta oziroma se združita v nov štiriletni program gostinski tehnik. Pouk v poklicnih in tehniških šolah poteka po novih predmetnikih in novih učnih načrtih. Učenci štiriletnih programov lahko izobraževanje zaključijo z zaključnim izpitom ali maturo.

1992 – ustanovitev javnega vzgojno izobraževalnega zavoda

30.1.1992 je Vlada Republike Slovenije izdala odlok o ustanovitvi javnega vzgojno-izobraževalnega zavoda – Srednja gostinska in turistična šola Izola.

1993 – 1994 – pridobitev novih učilnic za praktični pouk kuharstva in strežbe

V tem času število dijakov oz. oddelkov narašča. Največje število oddelkov smo imeli v šolskem letu 1993/94 (33 oddelkov, 800 dijakov v šoli in 240 dijakov v domu), zato smo morali vpis omejiti (turistični tehnik, kuhar). Ob vpisu so dijaki morali opraviti preizkus ročnih spretnosti (kuhar, natakar, gostinski tehnik). Ker je praktični pouk kuharstva in strežbe potekal od ranih jutranjih do poznih večernih ur, je bilo nujno potrebno pridobiti še eno učilnico kuharstva in strežbe. V šolskem letu 1993/94 je del praktičnega pouka kuharstva potekal v najeti kuhinji hotela Simonov zaliv. Leta 1994 smo z lastnimi sredstvi in s pomočjo Ministrstva RS za šolstvo in šport preuredili trim kabinet in tako dobili dve novi specializirani učilnici (za pouk kuharstva in strežbe).

Vzgojiteljski zbor – 1994   ARHIV

 

 

1995 – prva generacija dijakov, ki je zaključila šolanje z maturo

Našo šolo so zapustili prvi maturantje. Njim je bila odprta pot na univerzo. Ostali, ki so končali štiriletno izobraževanje z zaključnim izpitom, so lahko nadaljevali izobraževanje na visokih oziroma na višjih strokovnih šolah. Približno 20% naših dijakov se vpiše na visokošolski študij.

Srednjo gostinsko in turistično šolo Izola je od 1.9.1988 do 31.8.1995 vodil ravnatelj Marjan Tkalčič.

 

1996 – sprejem nove šolske zakonodaje

Šolstvo se je naprej dinamično razvijalo. Sprejeta je bila nova zakonodaja, 16.3.1996 – Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, 14.3.1996 – Zakon o poklicnem in strokovnem izobraževanju. Šolski zakoni so napovedovali uvedbo novih programov v celotnem sistemu sekundarnega šolstva s 1.9.1998. Pristopilo se je k prenovi obstoječih programov. Največje diskusije na področju poklicnega in strokovnega šolstva so potekale pri oblikovanju predmetnikov oziroma pri opredelitvi deleža splošno izobraževalnih in deleža strokovno teoretičnih predmetov ter pri različnih oblikah praktičnega usposabljanja vajencev in dijakov. Pri prenovi je bilo potrebno mladim omogočiti pridobitev kvalitetne splošne in strokovne usposobljenosti (znanje tujih jezikov, podjetništvo, funkcionalna in računalniška pismenost, ekološka znanja, komunikacija in kultura). Sočasno s pripravo predmetnikov so potekale tudi priprave novih učnih načrtov in katalogov znanj. Bistveni cilj kurikularne prenove je bil predvsem vsebinska prenova učnih načrtov in katalogov znanj tako splošno izobraževalnih kot strokovno teoretičnih predmetov, pri katerih so sodelovali tudi naši učitelji.

Pri sedanjem praktičnem izobraževanju se je mogoče izobraževati na dva načina – v šolski in dualni organizacijski obliki. Pri šolski obliki izobraževanja teoretični in praktični pouk v celoti potekata v šoli, zato je za oboje odgovorna šola. Pri dualni organizaciji si odgovornost delita šola in delodajalec. Teoretični pouk in del praktičnega pouka se izvajata v šoli, večji del praktičnega izobraževanja pa pri delodajalcu. Medsebojne pravice in obveznosti vajenca in delodajalca se uredijo z učno pogodbo. Tak način izobraževanja je možen tudi za poklic kuharja in natakarja. Na Obali pa tak način ni zaživel (ni razpisanih učnih mest), zato naša šola izvaja samo šolsko obliko izobraževanja za poklic kuhar in natakar.

1998 – podaljšanje veljavnosti obstoječim programom

V šolskem letu 1998/99 je bila našim izobraževalnim programom podaljšana veljavnost za dve leti in sicer:

gostinska dela – poklic kuhar in natakar,

gostinski tehnik – poklic gostinski tehnik,

turistični tehnik – poklic turistični tehnik

Programi so konvertirani (formalno preoblikovani in usklajeni z zakonom). Programi srednjega strokovnega izobraževanja (gostinski tehnik in turistični tehnik) ne omogočajo več priprave na maturo, dijaki zaključijo izobraževanje s poklicno maturo.

1999 – ustanovitev javnega vzgojno izobraževalnega zavoda

15.7.1999 je vlada Republike Slovenije sprejela Sklep o aktu o ustanovitvi javnega vzgojno-izobraževalnega zavoda Srednja gostinska in turistična šola Izola. S tem sklepom je šola ustanovljena kot enovit zavod za opravljanje vzgojno izobraževalne dejavnosti. Znotraj zavoda deluje tudi dijaški dom, ki je ustanovljen zaradi zagotavljanja nastanitve dijakov in vajencev ter študentov višjih šol. Zavod lahko izvaja tudi druge dejavnosti (izobraževanje odraslih, dejavnost restavracij in gostiln, dejavnost menz, trgovin na drobno, dejavnost priprave in dostave hrane).

 

2000 – izvajanje prenovljenih programov

S šolskim letom 2000/2001 Srednja gostinska in turistična šola Izola prične z izvajanjem prenovljenega programa turistični tehnik in gostinski tehnik. Programa sta prenovljena tako, da dijakom posredujeta čim več strokovnih znanj ter da jih pripravita za opravljanje tipičnih del primernih za njihov poklic. Velik poudarek je na praktičnem izobraževanju, ki poteka na šoli in v delovnem procesu. Po opravljeni poklicni maturi bodo lahko opravljali poklicno delo ali nadaljevali izobraževanje v visokošolskih strokovnih programih in višjih strokovnih šolah. Tisti, ki bodo želeli nadaljevati šolanje na univerzitetnih študijskih programih, pa se bodo v enoletnem maturitetnem tečaju lahko pripravljali na maturo, ali bodo opravili dodatni izpit (na nivoju mature) iz predmeta, ki ga bo določila fakulteta.

1.12.2000 je Strokovni svet za poklicno in strokovno izobraževanje sprejel program gostinsko-turistični tehnik (3+2) – poklicno tehnično izobraževanje. Program bomo začeli izvajati s 1.9.2001 in bo omogočil pridobitev V. stopnje izobrazbe za dijake, ki so končali izobraževanje za poklic kuhar ali natakar.

V času od leta 1995 do leta 2000 smo veliko delali na informatizaciji v šoli. Imamo dve učilnici računalništva, šolsko s 17 računalniki in prezentacijsko opremo in domsko s 6 računalniki. Zavedamo se pomena računalnikov kot orodja pri delu dijakov, učiteljev in drugih delavcev. Vse več se računalnik uporablja pri pouku strokovno teoretičnih predmetov (prehrana, turizem, ekonomski predmeti, kuharstvo, strežba). Poslovanje tajništva, računovodstva, knjižnice, svetovalne službe se dvigne na višjo kakovostno raven. Leta 1999 smo vse računalnike povezali v mrežo in šola ima dostop do Interneta. Imamo tudi svojo domačo stran. Dobite nas na Internet naslovu http://www2.arnes.si/~sspisent/.

Veliko je bilo vloženega tudi v izboljševanje pogojev za življenje in delo v domu in šoli. Popolnoma smo obnovili streho na novem in starem delu šole, obnovili smo sanitarije v 3. in 2. nadstropju novega dela doma, popolnoma obnovili stari del doma (sanitarije, okna, pohištvo), zamenjali okna na učilnicah, dogradili garderobe za dijake in opremili učilnice z novim pohištvom in audio video tehniko ter še mnogo drugega.

Za informatizacijo šole in izboljšanje pogojev bivanja smo večino sredstev zagotovili sami. Del sredstev pa je prispevalo Ministrstvo RS za šolstvo in šport.

Pri pregledu štiridesetletnega delovanja SGTŠ Izola je razvidno, kako se je šola razvijala od majhne gostinske šole do velikega srednješolskega zavoda. Pred štiridesetimi leti je šolo obiskovalo 15 dijakov, učiteljski zbor je štel 10 članov. Danes imamo v šoli 23 oddelkov (8 oddelkov turističnih tehnikov, 6 oddelkov gostinskih tehnikov, 9 oddelkov kuharjev in natakarjev ter v domu 7 vzgojnih skupin). Učiteljski in vzgojiteljski zbor šteje 56 učiteljev in vzgojiteljev. Med stalno zaposlenimi pedagoškimi delavci jih ima 27 naziv mentor, 14 naziv svetovalec in 1 naziv svetnik.

Do sedaj je šolo obiskovalo 8860 dijakov. Za potrebe gostinstva in turizma Primorske smo usposobili 573 turističnih tehnikov, od tega je 84 dijakov končalo izobraževanje z maturo, 219 gostinskih tehnikov, 63 tehnikov kuharstva, 78 tehnikov strežbe, 55 kuhar-natakarjev, 2194 natakarjev in 2003 kuharjev.

Izobraževanju odraslih dajemo na šoli velik pomen, tako da je razen izobraževanja za pridobitev formalne izobrazbe za poklice v gostinstvu in turizmu organizirano veliko tečajev in seminarjev za gostinske delavce (kletarstvo, tečaji za osmičarje, tečaji za točenje odprtih vin in vinskega mošta, tečaji za peke kruha in domačega peciva, tečaji za nosilce turističnih dejavnosti na kmetijah, tečaji o zdravi prehrani, intenzivni tečaji tujih jezikov). Nekateri dijaki naše šole so postali znani kot vrhunski mojstri, nekateri so zelo uspešni poslovneži, nekateri pa so postali dobri strokovni učitelji.

Naši učitelji so sodelovali pri vseh prenovah programov in učnih načrtov, izdelovali so kataloge znanj in izpitnih katalogov, so vodje študijskih skupin ter avtorji strokovnih knjig in gradiv. Vsako leto se strokovno izobražujejo in izpopolnjujejo na številnih seminarjih, kar jim omogoča kontinuirano strokovno rast.

O strokovnosti šole pričajo tudi dosežki naših dijakov na različnih strokovnih tekmovanjih doma in v tujini. Dosegajo odlične rezultate in krasijo naše vitrine z medaljami, pokali, nagradami in priznanji. Čeprav smo še vedno brez telovadnice, so naši dijaki zelo uspešni tudi na športnem področju. Tekmujejo v različnih športnih panogah na državnih, regijskih, občinskih, medšolskih in domskih tekmovanjih. Tudi njihove vitrine so polne pokalov!V celoto pedagoškega dela v zavodu je seveda vpet tudi dijaški dom. Dijakom nudimo več kot bivanje in prehrano. Razvejane so različne interesne dejavnosti, ki dijake vzpodbujajo in jim razvijajo različne sposobnosti. Zelo aktiven je računalniški, glasbeni, dramski, likovni in planinski krožek. Dijaki v dijaškem domu izdajajo domsko glasilo “100 vrat”.

 

Dijaki sodelujejo v različnih humanitarnih akcijah (krvodajalske akcije, prostovoljno delo). Za dijake šole in doma organiziramo različna predavanja, okrogle mize, razstave, filmske in gledališke predstave. Prizadevamo si, da bi bili naši dijaki povezani z življenjem in prakso ter dogajanji okoli nas.

Veseli smo, da danes lahko praznujemo 40-obletnico. Za nami je veliko opravljenega dela. Opravili smo ga po naših najboljših močeh. Vsega ne bi mogli opraviti, če nam ne bi pomagali naši zunanji sodelavci, širše in ožje okolje, zato se zahvaljujem vsem, ki so prispevali k uspehu in ugledu naše šole.

Podatki so zbrani iz šolskega arhiva in letnih poročil šole

 

DOM UČENCEV SGTŠ Izola     BRANKO JEŽ vzgojitelj v domu

V letu 1963 zgrajenem Gostinskem šolskem centru je našel svoje mesto tudi dijaški dom, ki je bil namenjen bivanju bolj oddaljenih učencev iz primorske regije. V dveh nadstropjih je bilo okrog 20 sob s približno 80 ležišči in bolniški trakt z dvema sobama in kopalnico. Učenje in ostalo delo je potekalo v šolskih prostorih. Lepa pridobitev za dom je bil 1968. leta zgrajeni prizidek, kjer smo uredili nove družabne prostore.Zaradi vse večjega zanimanja za gostinske poklice je dom postajal pretesen. V sobe so se dodajale postelje in pogradi. Leta 1978 je bilo v domu že 170 učenk in učencev in prihajali so novi. Zato je GŠC najel Počitniški dom zveze slepih in tja preselil učenke ter tako delno razbremenil matično hišo.Začelo se je razmišljati o gradnji objekta, ki bi dolgoročno zagotovil nemoten razvoj centra, tako s stališča šolske in domske, kot tudi gostinske dejavnosti.Spomladi 1982 smo pričeli z zidavo nove stavbe. V času gradnje je dom (učenci in vzgojitelji) gostoval po celi obali (Koper, Portorož, Simonov zaliv, Počitniški dom zveze slepih, stara bolnišnica). V šolskem letu 1983/84 smo se vselili v novo stavbo, ki je bila prizidana staremu GŠC-ju. Bivalni prostori so bili lepi, svetli, z moderno opremo in se s starimi po ničemer niso dali primerjati. Posebno ponosni smo bili na nov trim kabinet, ki so ga učenci množično uporabljali.Kljub novim zmogljivostim (240 ležišč) pa smo še nekaj let morali odklanjati učence, ki so želeli k nam. Trend se je obrnil v začetku 90-tih let. Od takrat število učencev počasi upada.Poleg učenja in priprave na pouk potekajo v domu številne dejavnosti, ki učencem omogočajo aktivno izrabo prostega časa.Osrednja prireditev je “Krst mladih gostincev”, ki ga pripravimo v začetku oktobra. “Prvčki” se zberejo na ploščadi pred hišo in nato v povorki ter ob spremljavi mažoretk, baklonoscev in godbe na pihala obhodijo Izolo. Ob vrnitvi jih pričaka bog veselja in vina, jih v svečanem ritualu sprejme v gostinski stan ter jih krsti s šampanjcem.    ARHIV – OB 40 letnici

Srednja gostinska in turistična šola Izola in Srednja zdravstvena šola Izola sta se z januarjem 2013 združili v enotno šolo Srednjo šolo Izola.

Vsi izobraževalni programi, ki so se do sedaj izvajali na obeh šolah ostajajo nespremenjeni in se bodo tudi v bodoče izvajali ločeno na obeh dosedanjih lokacijah.

Dijaški dom je sestavna enota SŠ Izola.

 

 

 

 

 

 

 

Vzgojiteljski zbor 2013

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

maj 2015

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

maj 2016