Predpraznični čas s starostniki …
Radi rečemo, da čas vedno hitreje teče, pa čeprav vemo, da čas teče vedno enako, le naša zaznava časa je subjektivno obarvana. Zase lahko rečem, da sta v letu dve časovni prelomnici: poletne počitnice in praznovanje novega leta. Vse vmes pa se dogaja z neverjetno hitrostjo; dan sledi dnevu in kar naenkrat je naokrog teden, mesec, pol leta…
Tudi dijaki pritrjujejo, da ko pridejo v dijaški dom, čakajo samo na petek… Ampak zdaj smo sredi najlepšega meseca – decembra. Meseca bleščečih okraskov in lučk, hrepenenj in pričakovanj, lepih želja in druženja. Praznično vzdušje se začne z okraševanjem, potem pa se iz dneva v dan na različne načine stopnjuje, dokler se vsa nakopičena pričakovanja in želje ne prevesijo v nov cikel – novo leto.
Prazničnega vzdušja smo si zaželeli tudi v Dijaškem domu Izola. Kar težko je bilo najti dijake, ki so lahko nekaj trenutkov svojega dragocenega prostega časa posvetili okraševanju skupnih prostorov in izdelavi darilc. Nekateri od dijakov so se odzvali prošnji Doma upokojencev iz Izole, če bi tudi letos prišli pomagat okrasit njihove prostore.
Marsikdo povezuje praznovanje z obdarovanjem in pričakovanjem, kaj bo dobil. A resnica je, da ni bogat tisti, ki ima, ampak tisti, ki lahko da. Včasih je to prijazen pogled, nasmeh, topel stisk dlani, pozornost in – čas. Zdi se, da je ravno čas najdragocenejše darilo.
Domski dijaki so darovali nekaj svojega časa in skupaj s prof. Franko Vilhar ter njenimi dijaki pomagali okrasiti Dom upokojencev v Izoli. Dijak Vlado je zaigra na violino, Kristian, Manca, Alja in Lea so izdelali čudovite zvezde – okraske in jih podarili starostnikom, da z njimi polepšajo svoje sobe. Dijaki keramičnega krožka pa so prispevali glinene palčke in zadovoljstvo je bilo popolno. Starostniki so se pozornosti iskreno razveselili in se z dijaki zapletli v zanimive klepete. Hvaležni pogledi in široki nasmehi so ogreli srca vseh nas. Res je, da je lepo dobiti, ampak še lepše je deliti. Čisto malo je potrebno, da nekomu polepšamo dan. Čisto malo je potrebno, da je svet lepši. Dovolj je že nasmeh, prijazen pogled, beseda…
Mentorica: Mojca Žnidaršič
